Zagorka Simić: spoznajte obraz za risbami

Zagorka Simić je oblikovalka in risarka, ki je v svojem življenju ustvarila nešteto podob, med drugim tudi grafike za naš katalog potovanj in za spletno stran. Potovanja so ji bila položena že v zibelko, saj je živela v Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Nizozemskem in v Sloveniji. Rezultate njene ustvarjalnosti najdemo na celi paleti izdelkov, od risanih animacij do knjig, koledarjev, znamk in razglednic. Ob tem pa se je spletla tudi marsikatera zanimiva zgodba. Preberite si, kdo je obraz za risbami, ki tako unikatno predstavljajo naša potovanja.

Kako ste začeli s svojim ustvarjalnim delom in na katerih področjih ste delovali?

Končala sem Akademijo za uporabne umetnosti v Beogradu. Kmalu po diplomi sem sprejela službo v Ljubljani in se po nekaj menjavah zaposlila v Iskri marketing. Veliko podjetje in sodelavci s svetovljanskimi nazori so omogočali strokovno rast, spletla so se tudi prijateljstva. Moji izdelki so na oglaševalskih srečanjih večkrat prejeli tudi priznanje, podjetje pa me je za nagrado poslalo na kakšen izlet.

V tem času sem sodelovala tudi z izobraževalno redakcijo tedanje RTV Ljubljana, za katero sem delala kratke animirane predloge. To niso bile risanke za otroke, čeprav je šlo za isto klasično tehniko animiranja, ampak animirani prikazi določenih pojavov, na primer premikanja celin s tektonskimi ploščami. To je bilo naporno delo, tehnika je zahtevala veliko risb, kar je vzelo ogromno časa. Danes imamo računalnike in gre hitreje, prej si vsako sličico naredil ročno, to je bilo res zelo veliko risanja.

Po devetih letih dela v Iskri sem za dve leti odšla na Nizozemsko, kjer sem bila oblikovalka v dveh manjših birojih za dizajn. V Ljubljano sem se vrnila v letih osamosvajanja in nadaljevala kot svobodna umetnica. Sodelovala sem z različnimi podjetji iz različnih področij. Ko se je začelo delo iz ročnega seliti na računalnik, me to ni privlačilo in sem se obrnila k ilustraciji.

Ste svoja dela tudi razstavljali?

Imela sem več samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in tujini. Naj naštejem najodmevnejše: Bienale industrijskega oblikovanja (BIO) Ljubljana, Bienale ilustracije v Bratislavi, Bienale akvarela v Ajdovščini, Bienale ilustracije v Ljubljani, Zlatno pero v Beogradu, …

Galerija ilustracij

Kako se je začelo vaše sodelovanje z agencijo Ars longa?

V tem času sem že sodelovala pri znamkah Pošte Slovenija. Ko sem bila na nekem izletu, je lastnik agencije Borut Uršič videl eno od njih in me vprašal, če bi risala za Ars longo. To se mi je zdela res prava naloga zame, saj zelo rada potujem. Na potovanjih sem nato vedno preverjala, ali sem se dobro odrezala pri risanju znamenitosti. Naše sodelovanje traja že kakih 25 let in še danes me vsake toliko časa pokličete za kakšno risbico.

Kako najdete navdih za motiv?

Pomembna mi je impresija, vtis, ko nekaj zagledam. Kot te tri palme iz Omana. Lani sem se na potovanju po tej deželi usedla na nek kamen, pogledala okoli sebe in si rekla: to bi bilo dobro. Ko sem prišla domov, je nastala risba. Všeč mi je tudi ustvarjanje v izobraževalne namene, tudi sama sem se ob svojem delu veliko naučila o rastlinah, sadju, etnologiji ali zgodovini, kar me je zelo veselilo.

Oblikovali ste celo vrsto znamk?

S Pošto Slovenije sem sodelovala vrsto let. Nedavno mi je Janko Štampfl, ki se ukvarja z zgodovino pošte, povedal, da sem avtorica ali soavtorica največ slovenskih znamk, naštel jih je kar 71. Med njimi je na primer znamka, posvečena jezuitu Hallersteinu, ki je bil rojen v Ljubljani in živel v Mengšu, deloval pa je na Kitajskem, kjer je dosegel tretjo mandarinsko stopnjo in delal na cesarskem observatoriju. Največ motivov pa je bilo rastlinskih. Za svoje prvo naročilo za pošto sem zmagala na natečaju za pet zdravilnih rastlin, risala sem tudi orhideje …

Zanimiva je tudi dopisnica, posvečena Francu Pircu (v ZDA znan kot Francis Pierz), ki je navduševal ljudi za sadjarstvo, da bi s tem revne kmete obvaroval lakote. Kasneje je odšel kot misijonar v ZDA, kjer je nadaljeval svoje delo. Po njem se imenuje tudi mesto v Minnesoti. Na dopisnici sem spredaj upodobila jabolko, na drugi strani pa njegov portret na tiskani znamki. Poleg tega sem oblikovala tudi filatelistične kuverte, moje so tudi vse risbe iz druge redne etnološke serije znamk.

Katere tehnike so vam najljubše?

V osnovi sem grafična oblikovalka, zame je najpomembnejša risba, lahko gre za tuš, pero, svinčnik ali akvarel. To so tehnike, ki me zanimajo. Zelo mi je blizu botanična risba, razne rožice so se tako znašle na znamkah, v knjigah, v časopisih, na razglednicah … Pri tem uporabljam akvarel in svinčnik, ker zahteva botanična risba izjemno natančnost.

Za moje sosede iz Kozjanskega parka v Podsredi sem narisala 48 starih sort jabolk. To zahteva preciznost in veliko potrpljenja. Agronom mi je vsakih nekaj dni prinesel jabolka, ki sem jih nato narisala – in jih tudi pojedla, poskusila sem čisto vse sorte in potem na svojem vrtu posadila tiste, ki so mi bile všeč. Zanimivo mi je bilo jabolko, ki je skoraj brez okusa: soseda mi je povedala, da je ta sorta prva dozorela in so jih ljudje spomladi jedli s kruhom, kar je bila velika osvežitev od zime. Prinašal mi jih je sproti, kot so jabolka dozorevala, od marca do oktobra, vsakokrat dve ali tri stare sorte. Risbe jabolk so tri leta zapored uporabili na koledarjih, kasneje pa so se znašle še na znamkah, skodelicah in na drugih izdelkih. Podobno sem skoraj celo leto risala za knjigo travniških rastlin, postopoma, ko so cvetele posamezne rastline.

Občasno pa naredim nekaj čisto svobodnega, da se osvobodim natančnosti in doslednosti, in ustvarim kak akvarel ali kaj podobnega, kot je na primer razglednica, ki sem jo nazadnje izdelala za svoj kraj.

Kako je prišlo do te razglednice?

Po upokojitvi sem se preselila v Bistrico ob Sotli v hišo svojega pradeda, kjer živim še danes. Praded je bil velik trgovec. Nedavno so pri nas pripravili razstavo starih razglednic našega kraja in izkazalo se je, da jih je ogromno, kar je čudež za tako majhen kraj. Med obema vojnama razglednic niso izdajale založbe, ampak trgovci, kot je bil moj praded. Ko je umrl, je trgovino prevzela moja prababica, ki je prav tako izdala nekaj razglednic. Ko se je ponudila priložnost ob omenjeni razstavi, sem si dejala, da bom še jaz sledila njunemu zgledu in izdala svojo razglednico. Da bi se povezala s pradedom, ki se je pisal Jug, sem narisala pogled iz okna v sobi, kjer sedim tudi zdaj, na cerkvico in svojo soseščino. Zato nosi razglednica naslov Pogled iz Jugove hiše.