29. december

Ruska cesarica Elizabeta Petrovna se je rodila na današnji dan leta 1709. Odrasla je kot najljubši otrok Petra Velikega. Ker jo je oče sklenil poročiti z bodočim Ludvikom XV., je bila Elizabeta deležna široke izobrazbe. Ker do poroke ni prišlo, je Elizabeta ostala v Rusiji in čakala na svojo priložnost. Med vlado njene sestrične Ane (1730-1740) je bila Elizabeta pregnana z dvora. V tem času se je zaljubila v ukrajinskega tlačana Cirila Razumovskega, ki ga je kasneje odkupila od lastnika in se z njim celo poročila. S pomočjo gardnih regimentov je leta 1741 izvedla državni udar in postala absolutna vladarica Rusije. Elizabeta je bila zelo bistra in sposobna vladarica. Sodelovala je v vojnah v Evropi in svoje čete poslala vse do Rena. Doma je bila izjemno priljubljena zaradi odprave smrtne kazni in pobožnosti. Elizabeta je naročila izgradnjo številnih sijajnih zgradb v Sankt Peterburgu in okolici (Zimski dvorec, Carskoje selo, samostan Smolnij …), ki jih je zasnoval slavni italijanski arhitekt Rastrelli. Podpore je bil deležen tudi prvi pomembnejši ruski znanstvenik Lomonosov. Poleg Katarine II. je Elizabeta I. najpomembnejša ruska vladarica 18. stoletja in ena najpomembnejših v ruski zgodovini nasploh.

Ena najvidnejših francoskih osebnosti 18. stoletja Jeanne Antoinette Poisson, bolj poznana kot markiza de Pompadour se je rodila na današnji dan leta 1721 v premožni pariški meščanski družini. Njena mladost je bila nadvse srečna. Deležna je bila široke izobrazbe, ki je vključevala tudi gledališko igro in igranje na več glasbenih inštrumentov. Zaradi prikupnosti se je je kmalu oprijel vzdevek “Reinette – kraljična”. Leta 1740 se je Jeanne Antoinette poročila z bogatim finančnikom, katerega stric je bil ljubimec njene matere. Gospa Le Normant d’Étiolles, kot se je pisala po novem, je kmalu postala središče pariške družbene smetane. Mlada, lepa, bistra, izobražena in bogata je v svoj salon pritegnila tudi mnoge vodilne francoske filozofe in mislece. Manjkali niso niti vodilni slikarji, kiparji in arhitekti tega časa. Nejini sprejemi so zasloveli celo v Versaillesu, kamor pa gospa Le Normant d’Étiolles še ni imel dostopa. Ludvika XV. je prvič srečala leta 1742, ko se je kralj podal na lov v bližino njenega posestva. Ludviku je bila privlačna in bistra ženska takoj všeč. Srečanja so se začela ponavljati, kar vzbudilo veliko zanimanje v Versaillesu, saj gospa Le Normant d’Étiolles ni bila plemenitega rodu, kot so bile prejšnje ljubice francoskih kraljev. Zvezi je močno nasprotoval tudi njen mož, ki je ženo odkrito ljubil. Gospa Le Normant d’Étiolles se je odločila tvegati vse in je leta 1744 obiskal ples v kraljevi palači, kjer je tudi prenočila. Naslednji dan je ves Versailles vedel, da ima kralj novo ljubico in, da je gospod Le Normant d’Étiolles izgubil ženo. Že naslednje leto je kralj ljubico povzdignil v markizo (kasneje celo v vojvodinjo). Markiza de Pompadour je skrbno pazila, da njen odnos s kraljem ne bi preveč vznemiril kraljice, ki je v zameno tolerirala moževo razmerje z njo. Markizin vpliv na kralja je bil ogromen. To še posebej velja za področji kulture in znanosti, ki sta pod njeno »vlado« doživeli izjemen razcvet. Ludvik XV. je že prej podpiral umetnost, vendar ga je prav markiza de Pompadour spodbudila k načrtnemu mecenstvu. Arhitekti, kiparji, slikarji in izdelovalci pohištva so imeli polne roke dela. Markiza de Pompadour je kralju svetoval odprtje slovite porcelanske manufakture v mestecu Sevres pri Parizu. To je izjemno povečalo prestiž Francije kot vodilne sile na področju mode, okusa, kulinarike, glasbe in seveda umetnosti. Ker so pod njenim okriljem našli zaščito tudi francoski filozofi, ki jih poznamo kot Enciklopediste, je markiza de Pompadour veljala tudi za podpornico novih idej, ki jim danes pravimo Razsvetljenstvo. Na področju politike je bila manj uspešna, kar pa ne pomeni, da je bil njen vpliv negativen. Po njenem nasvetu je Ludvik XV. končal stoletja dolge vojne s Habsburžani in se povezal z Marijo Terezijo. Zaradi velikega vpliva, ki ga je markiza de Pompadour ohranila tudi potem, ko sta s kraljem prenehala biti ljubimca (1751), je bila deležna mnogih kritik in sovražnih napadov. Plemstvo pač ni moglo preboleti dejstva, da je bila markiza de Pompadour po rodu meščanka. Že od mladih nog naprej je bila šibkega zdravja, zato ne preseneča, da je življenje v Versaillesu le še spodkopalo njeno zdravstveno stanje. Umrla je leta 1764 v starosti 42 let. Sodobno zgodovinopisje ji je precej bolj naklonjeno, kot je bilo to značilno za prejšnja obdobja. Prevladuje mnenje, da je markiza de Pompadour naredila zelo veliko dobrega za veličino Francije, kar zmanjša nekatere njene napačne poteze.

Boucher: Madame de Pompadour; Stara pinakoteka München. Vassil, CC0, via Wikimedia Commons