New York City

Okusi New Yorka na vsakem koraku

Kalejdoskop ikonične ulične hrane

New York je prav poseben svet, ki se odraža v vsakem kotičku mesta, kjer se mešajo različne kulture, jeziki in zgodbe. Sprehod po njegovih ulicah je kot potovanje okoli sveta. V tem živahnem mestu z 8,8 milijona prebivalcev lahko slišite več kot 800 različnih jezikov, zaradi česar velja za jezikovno najbolj raznoliko mesto na svetu. Medtem ko Združene države pogosto opisujemo kot “talilni lonec”, New York predstavlja sam osnovni začetek tega procesa – mesto, kjer so se različne kulture šele začele srečevati in prepletati, še preden so se lahko začele stapljati v eno.
Prišleki z vsega sveta so že od 17. stoletja dalje prinašali s seboj svoja verovanja, običaje, umetnost in hrano. A prava eksplozija različnih okusov in kulinaričnih tradicij se je začela konec 19. in v začetku 20. stoletja, ko se je v New York zgrnilo več milijonov priseljencev. Med njimi so bili predvsem Evropejci, ki so s seboj prinesli jedi, ki so skozi desetletja postale nepogrešljiv del newyorške ulične hrane in kulinarike. New York je tako postal kulinarični talilni lonec, kjer se srečujejo vplivi različnih kultur in nastajajo okusi, ki še danes zaznamujejo ulice tega živahnega mesta.

New York, predvsem pa njegov otok Manhattan, se od preostalega dela Združenih držav razlikuje predvsem v tem, da gre za izrazito urbano središče, kjer sta glavno prevozno sredstvo podzemna železnica in dobri stari par nog. V hitrem tempu življenja urbanega središča prebivalci pogosto nimajo časa za umirjen obrok, zato so preproste jedi, ki jih lahko poješ med hitrim vijuganjem po pločnikih, z razredčeno ameriško kavo v eni in toplim prigrizkom v drugi roki, nepogrešljive.
Črnobela fotografija predela Little Italy, New York
Bagel s semeni, lososom, smetanov namazom, kaprami in čebulo
Bi tudi sami okusili pravi newyorški bagel?
Mnogi Newyorčani dan začnejo z obiskom lokalne delikatese, kjer si privoščijo slavni newyorški bagel (izg. bejgl). Danes nepogrešljiv del lokalne kulinarike so v Združene države prinesli revni judovski priseljenci s Poljske, ki so se v drugi polovici 19. stoletja v velikem številu naseljevali v prenatrpanih četrtih Lower East Side-a, kjer so svoje pekovske izdelke prodajali iz košar in lesenih stojnic na kolesih. Dolgo časa so bagele prodajali izključno Judom v svojih četrtih, zato so bili zahodno od ulice Bowery praktično nepoznani. Na stari celini začetki ikoničnih štručk v obliki obročka sicer segajo v čase Prusije, ko so judovskemu prebivalstvu prepovedali peko in uživanje pečenega kruha. Vselej iznajdljivi Judje so se znašli in testo začeli kuhati v kropu, kasneje, ko so odpravili omejitve glede pečenih krušnih dobrot, pa so receptu dodali še peko v pečici. Pravi newyorški bagel je še dandanes ročno valjan, kuhan v kropu vode in ječmenovega slada ter pečen v pečici. Ta proces da štručki značilen okus in teksturo, z mehko sredico in hrustljavo skorjico, ki je lahko posuta z najrazličnejšimi posipi. Praviloma je obroček po dolžini prerezan na polovico in namazan s smetanovim namazom (svetovno znani namaz Philadelphia je pravzaprav newyorški izum) ter po možnosti obložen s kaprami, čebulo in dimljenim lososom ali drugo dimljeno ribo. V newyorških delikatesah je na voljo nešteto kombinacij štručk, namazov, nadevov in dodatkov, ki omogočajo, da si vsak sestavi bagel po svojem okusu. Obstaja le eno newyorško pravilo: nikoli ne zahtevajte, da vam ga pogrejejo v opekaču, če ne želite, da vam očitajo svetoskrunstvo.
Verjetno najbolj prepoznavni newyorški prigrizek je hot dog, ki je nepogrešljiv element popularnih televizijskih serij in filmov, katerih glavna kulisa je New York. Američani vsako sekundo pojedo kar 450 hrenovk v štručki – odgovorni krivci za njegovo popularizacijo so nemški imigranti, ki so s seboj prinesli tradicijo izdelovanja frankfurtskih hrenovk. V štručko naj bi jih prvi vtaknil Charles Feltman, ki jih je leta 1871 začel prodajati na priljubljeni newyorški plaži Coney Island. Zaradi praktičnosti so hrenovke v toplih štručkah postale pravi hit, gospod Feltman pa je z njimi zaslužil dovolj denarja, da je kupil nekaj zemljišč na aveniji Surf in postavil prodajalno Feltman’s, ki je tekom let zrasla v velik zabaviščni kompleks, ki je zajemal več ulic ob aveniji. Celoten kompleks, imenovan Ocean Pavilion, je do prvih desetletij 20. stoletja poleg devetih restavracij vseboval še pivnico, hotel, kopališče, kino in celo zabaviščni park, kar je paviljonu nadelo naziv največje restavracije na svetu, kjer so na dan prodali do 40.000 hot dogov. Coney Island je v tem času, zahvaljujoč izgradnji linije podzemne železnice do obale, postala najpopularnejša turistična destinacija na svetu in pridobila naslov ”svetovne prestolnice hot dogov”.
Dva hot doga s kečapom in gorčico
Naziv kralja hot dogov pa Nemcu Feltmanu kmalu ukrade Poljak Nathan Handwerker, njegov bivši uslužbenec, ki na svoji novi stojnici začne prodajati vroče hrenovke po polovični ceni. Namesto cene 10 centov se odloči za izenačitev s ceno vožnje s podzemno železnico in Coney Island pridobi naziv ”Imperija za 5 centov”. Veriga Nathan’s je kriva še za eno bizarno ameriško tradicijo: tekmovanje v goltanju hrenovk, ki ga tradicionalno prirejajo vsako leto 4. julija, na ameriški dan neodvisnosti. Nathan’s Famous tako zacementira svoj primat na trgu in postane sinonim za newyorški hot dog, ki ga danes po povprečni ceni 4 dolarjev redno prodajajo na več kot 4.000 stojnicah v mestu. Čeprav največ hot dogov v celotnih Združenih državah pojedo v Los Angelesu, v New Yorku za njih zapravijo največ. Zakupi celoletnih licenc na določenih lokacijah v mestu namreč presegajo 100.000 dolarjev na stojnico, skupno pa v mestni proračun prispevajo več kot 450 milijonov dolarjev.
Prodajalna hot dogov Nathan's v Coney Island Ney York
Še en slavni prigrizek je znan po tem, da je bila njegova cena dolgo časa izenačena s ceno vožnje s podzemno železnico – newyorška pica na kos. V New York so jo seveda prvi prinesli Italijani, ki so se po združitvi Italije pretežno z revnega juga Italije priseljevali na novo celino. Večinoma so se naselili v četrtih Lower East Side-a med ulicama Bowery in Broadway in so do leta 1924 so predstavljali kar 20% celotnega prebivalstva, predel pa je postal znan (in še vedno je) pod imenom Little Italy. S seboj so prinesli tudi svojo preprosto, a za brbončice vendarle zelo bogato kulinarično tradicijo, ki je v kombinaciji z ameriškimi sestavinami ustvarila nov tip ameriško-italijanske kuhinje. Prve pice v New Yorku so se pojavljaje na enak način kot v Neaplju – kot stranski produkt oziroma odpadek po peki kruha, ko je pek ob koncu delovnega dne preostanek testa sploščil, obtežil s sestavinami in spekel v ohlajajoči se peči. Te ”pite” je pek nato razrezal na manjše kose, še isti večer in naslednji dan pa so jih mladeniči za drobiž prodajali na uličnih vogalih. V sami definiciji je pica sploščen kruh, nadevan z dodatki in pečen v peči. S takšnim pristopom lahko potrdimo obstoj pice že v antiki, vendar je splošno znano, da je tista prava pica samo ena – napolitanska.
Kos new yorške pice nad papirnatim krožnikom
Napis Pizza Open na steklu poleg stopnic
V prvi polovici 20. stoletja se pojavijo prve peči na plin, ki povsem spremenijo kulturo picerij v New Yorku in po ostalih predelih Združenih držav. Nove peči so manjše, lažje za uporabo in predvsem cenovno dostopnejše. Dobavitelji so novim lastnikom (pretežno Italijanom) nudili celo tečaje uporabe peči, da so jim olajšali začetek novega posla. Takšne peči so dosegale nižje temperature kot krušne peči, zato so se pice pekle dlje časa in so bile lahko bolj obložene z nadevi. Zaradi daljšega časa pečenja je iz pice izhlapi več vode, pečena skorja je bolj čvrsta, prav tako pa pica tako dlje časa ostane sveža in je primerna za pogrevanje. S tem se začne prava revolucija pice in po vseh vogalih ulic se po koncu 2. svetovne vojne odpirajo nove picerije, ki ponujajo pico na kos. Newyorčani od tega trenutka dalje nikoli več niso bili brez pice. Od 60. letih 20. stoletja je bila cena kosa pice vselej izenačena s ceno žetona za vožnjo s podzemno železnico, zaradi česar je postala tako dostopna in priljubljena med množicami. Leta 2022 je cena pice poskočila na 3 dolarje in več, vendar s svojim tankim testom, hrustljavimi robovi in odličnim okusom še vedno ostaja nepogrešljiv del newyorških ulic. Ko boste naslednjič obiskali mesto, zavijte v priljubljeno ulično picerijo, vzemite kos pice in ga prepognite po dolžini kot pravi Newyorčan ter uživajte v hrustljavih grižljajih med sprehodom po bližnjem parku.

Ulična hrana je nepogrešljiv element New Yorka, ki brez priseljencev ne bi bil to, kar je danes. Ti so z vseh koncev sveta prinesli svoje kulinarične tradicije in jih v mestnem vrvežu preoblikovali v nekaj edinstvenega. Poleg ikoničnih newyorških prigrizkov ko so bagel, hot dog in pica, danes na ulicah naletimo na pestro izbiro stojnic, ki ponujajo najrazličnejše dobrote s celega sveta – od vietnamskih sendvičev bánh mì, kitajskih jajčnih zvitkov in nabodal, do kolumbijskih arep in halal piščanca na rižu ter indijskega biryanija … Najverjetneje je edina jed, za katero lahko rečemo, da je res ameriška in izhaja iz časov pred prvo kolonizacijo Manhattna, dobra stara ostriga, ki še danes velja za newyorško specialiteto, kateri se odlično prileže vinska spremljava. Vendar je to že povsem druga zgodba, ki si zasluži svoje poglavje.