Namib Sandwich harbour puščava. Foto: shutterstock

Namibija: ko puščava oživi v vsej lepoti

Čudežna moč dežja v eni najbolj suhih in pustih pokrajin na svetu

Namibija je dežela, kjer skoraj vedno sije sonce. Namibijci se radi pohvalijo, da imajo 300 sončnih dni na leto. Tudi v deževnem obdobju oziroma mokri sezoni, ki praviloma traja med novembrom in aprilom, je količina padavin skromna, sploh v primerjavi z ostalimi deli sveta. Dež je pravzaprav tako redek pojav, da se Namibijci vsake, še tako majhne plohe, veselijo kot mali otroci. Merijo milimetre dežja, ki padejo na njihovem vrtu, natančno dokumentirajo vsako kapljico in o tem na prvih straneh poročajo njihovi časopisi. V tej suhi državi pa so vsakih nekaj let oblaki z dežjem posebej radodarni in takrat se puščavna peščena dežela popolnoma spremeni in Namibijo zajame obilje. Obilje vode, obilje zelenja in obilje živali.
V tistih letih, ko je dežja veliko, je še posebej spektakularen en naravni pojav: ko na sicer presušeni vodni kotanji, kjer se zdi, kot da nikoli ni življenja, v vsem svojem sijaju zacveti posebna vrsta lilije Crinum paludosum ali močvirska lilija. Lokalno je znana kot lilija Sandhof – poimenovana po kmetiji v osrednji Namibiji, kjer raste, nedaleč od kraja Maltahöhe. Pravijo, da je to pojav, ki se zgodi »enkrat v življenju«, saj je tako redek in ga vidi tako malo ljudi. Pogoji, da te neverjetne rože zacvetijo, so namreč zelo specifični – dežja mora biti ravno prav, ne preveč in ne premalo. Če ga je premalo, se vodna kotanja ne napolni z dovolj vode in lilije ne morejo zrasti, če ga je preveč, pa se rože »utopijo«. To pomeni, da mora biti voda na polju visoka natanko med 15 in 30 centimetri, kar se zgodi le na vsakih nekaj let.
Leto 2025 je leto, ko je bila Namibija deležna še posebej obilnega dežja, na kmetiji Sandhof pa ga je padlo ravno prav, da so lilije konec marca, kar je nekoliko pozneje kot običajno, zacvetele. Pred tem so zadnjič cvetele leta 2023, še prej dve leti zapored leta 2021 in 2020, kar je prava redkost, pred tem pa je polje tri leta ostalo prazno. Pojav ni edinstven le zaradi lepote lilij in redkosti njihovega pojavljanja, ampak tudi zato, ker cvetijo le kratek čas in ker je kmetija razmeroma težko dostopna. Tisti, ki so jih kdaj videli v živo, polje lilij opisujejo kot »nadnaravno«, »spektakularno« in »čarobno«, kot kraj, kjer lahko obdan s čudovito naravo, ptičjim ščebetanjem in brnenjem krilc majhnih insektov preživiš ure in ure ter opazuješ ples lilij v vetru, pa sploh ne veš, kdaj je čas minil.

Čeprav niso endemična vrsta za Namibijo – rastejo namreč tudi v delih Južne Afrike in Bocvane –, pa so v Namibiji najbolj znane prav zaradi svoje redkosti in spektakularne puščavske narave, ki jih obdaja. Lilije se razprostirajo na območju nekaj manj kot 8 km², in ko enkrat začnejo rasti, jih je na sto tisoče in se zdi, kot da gredo v neskončnost. Vsako leto, običajno v začetku januarja, ko se nad Namibijo in puščavo Namib začnejo zbirati prvi nevihtni oblaki, ko zadiši po prvem dežju in se iz daljave zasliši prvo grmenje, se vsi začnejo spraševati – ali bo to leto, ko bodo zacvetele lilije iz Sandhofa? Tisti, ki imajo to srečo, da živijo na kmetiji ali v njeni bližini, vsakodnevno budno spremljajo dogajanje na od suše razpokanem polju in čakajo na prve znake življenja.
In nato ob pravih vremenskih pogojih začnejo iz gomoljev poganjati stebla. Sprva plašno kukajo izpod vodne kopeli, nato pa hitro nadaljujejo z rastjo, kot da bi se zavedala, da je njihov čas omejen in ga morajo izkoristiti, predno se bo njihov dom spet spremenil v suho pustinjo. Takrat se vest o lilijah razširi kot požar in začne se romanje od blizu in daleč vseh, ki bi radi ta naravni fenomen videli na lastne oči. Lastnik kmetije, na kateri leži polje z lilijami, ponosno pove, da prihajajo popotniki vse od Južne Afrike do Nemčije, Belgije in Velike Britanije. V slabem tednu začnejo lilije cveteti, kar traja le tri do pet dni. Takoj ko cvetovi dobijo dokončno obliko, že začnejo veneti. Lijakasti cvetovi na odebeljenih rdečkastih pecljih so veliki nekaj več kot 10 centimetrov in so različnih odtenkov roza barve ali beli s temnejšim rožnatim dnom. Čeprav je najlepši pogled nanje ob sončnem vzhodu, pa se cvetovi popolnoma odprejo šele okoli poldneva. Vsaka rastlina ima lahko različno število cvetov, ki se med seboj nekoliko razlikujejo tudi po obliki. Njihov vonj je nežno sladkast in komaj zaznaven. Stebla lilij so vitka in visoka, listi pa podolgovati in upognjeni, zaradi česar nekoliko spominjajo na mlado koruzo. Najraje rastejo v močvirnatih področjih v večjih skupinah. Ko cvetovi enkrat odvržejo semena in odcvetijo, njihove ovenele cvetove in liste popasejo živali s kmetije.

Sicer pa Afričani verjamejo, da imajo lilije tudi zdravilne učinke in so jih predvsem v preteklosti nabirali v medicinske namene. Tako so jih uporabljali kot rastline za čiščenje krvi, pa tudi kot sestavni del mešanice za zdravljenje skrofulóze.

Drobne kapljice življenja

Razen izjemnih let, kot je bilo letošnje (2025), ko je bila Namibija deležna toliko dežja, kot ga ni bilo že najmanj desetletje, je to izjemno suha in za življenje tako ljudi kot živali precej negostoljubna dežela. A takoj, ko zapade dež, se pokrajina spremeni skoraj do neprepoznavnosti. V nekaj tednih prah v zraku izgine, travišča ozelenijo, zacvetijo rože in grmovja, prej siva ali rjava drevesa skoraj brez listov pa se odenejo v različne odtenke zelene. To je tudi čas, ko imajo številne živali, od antilop do levov in slonov, mladiče in ko v Namibijo pripotujejo številne ptice selivke, zato je obisk Namibije v deževni sezoni čisto drugačno doživetje kot v ostalih delih leta, čeprav je dežela čudovita za obisk v katerem koli letnem času.

Štiri puščave v eni državi

Kot že omenjeno, je večji del Namibije puščava. Pravzaprav govorimo o štirih različnih puščavah, poleg najbolj znane Namib jo sestavljajo še puščave Kalahari ter Nama Karoo in Bujni Karoo. Morda si večina puščavo predstavlja kot velik prazen prostor peska, a je vse prej kot le to. Namibija slovi po svoji spektakularni pokrajini, eni najlepših na afriški celini. Puščava Namib je najbolj znana, saj je ena najstarejših puščav na svetu, ki je nastala pred približno 55 milijoni let. Njene presušene glinene vodne kotanje v okolici doline Sossusvlei s svojimi prepoznavnimi odmrlimi drevesi, obdane z visokimi rdečimi sipinami so sploh ena glavnih atrakcij Namibije. Puščava Namib obdaja večino atlantske obale Namibije, ponekod se njene sipine stikajo z Atlantskim oceanom ter ponujajo spektakularne poglede in razglede, drugod je pokrajina ravna do koder seže pogled, spet drugje pa puščavo tvorijo kamnita hribovja ali osamelci. Vse te različne topografije skupaj ustvarjajo naravno pokrajino takšne izjemne lepote, da je uvrščena na Unescov seznam naravne dediščine z utemeljitvijo, da gre za »izjemen primer posledic geomorfoloških, ekoloških in evolucijskih procesov, ki jih poganja veter, in medsebojnega delovanja geologije in biologije.«

»Malih 5«

Kljub težkim razmeram je življenje tudi v puščavi Namib našlo način za preživetje. Ključna – neposredno ali posredno – za življenje vseh organizmov je megla, ki se vali iznad oceana in predstavlja najpomembnejši vir vode v puščavi. Prav zahvaljujoč drobnim vodnim kapljicam iz megle je puščava Namib dom nepričakovano veliko različnim rastlinskim in živalskim vrstam, vključno z endemičnimi puščavskimi hrošči, puščavskimi levi in sloni, divjimi puščavskimi konji (ki so prav tako ena od znamenitosti dežele – njihov izvor ni popolnoma pojasnjen, domneva pa se, da so potomci konjev nemške konjenice iz časa 2. svetovne vojne, ki so pobegnili in se idealno prilagodili na težko življenje v puščavi), oriksi, gepardi in hijenami.
Ob omembi Afrike in safarija večina pomisli na »velikih 5« – tistih ikoničnih pet živali, ki si jih vsak popotnik na »črni celini« želi videti. Govorimo seveda o levu, leopardu, bivolu, slonu in nosorogu. Štiri od teh je mogoče videti tudi v najbolj znanem nacionalnem parku v Namibiji, v Etoši. Izjema so le bivoli, za katere je območje Etoše presuho, kar pa ne pomeni, da jih ni v Namibiji na sploh. Del države na skrajnem severovzhodu ob reki Okavango v pasu Caprivi ima dovolj dežja in vode, da je tam prostor tako za bivole kot tudi za povodne konje in nilske krokodile. Marsikdo pa ne ve, da obstaja tudi »majhnih 5« – in ti se skrivajo v puščavi Namib. Sipine so kljub na videz neprijetnim pogojem in pusti pokrajini polne skrivnega življenja in pet znanih malih puščavskih živali je vrsta pritlikavega gada, gekon, škorpijon, Namaqua kameleon, ki velja za najhitrejšo vrsto kameleona na svetu, in vrsta puščavskega kuščarja.
V negostoljubnem puščavskem okolju pa je doma tudi rastlina, ki nosi ime po slovenskem botaniku in zdravniku Frideriku Velbiču, ki jo je odkril – ta rastlina je velbičevka, ki ji pravijo tudi živi fosil. Gre pravzaprav za drevo, ki je v popolnosti prilagojeno na ekstremne razmere v puščavi, ena rastlina pa lahko živi tudi več kot 1000 let.

Potovanja v Namibijo