Gori dvojčici: Mont Saint Michel in St. Michael’s Mount

Na obeh straneh Rokavskega preliva, v Normandiji in v Cornwallu, ležita dvojčici, skalnati gori, ki sta ob oseki povezani s kopnim, ob plimi pa se spremenita otoka. A poleg naravnih posebnosti ju povezujejo tudi nadnaravne sile, saj naj bi se na obeh v vsej slavi prikazal nadangel Mihael. Gori svetega Mihaela sta bili skozi zgodovino tesno povezani, dokler ju niso ločili spori med Anglijo in Francijo, verski pretresi in revolucije. Iz izvornega latinskega poimenovanja mons Sancti Michaelis je ena postala Mont Saint Michel, druga pa Saint Michael’s Mount.

Mont Saint Michel: svetišče iz sanj

Bolj slavna od obeh dvojčic je Mont Saint Michel, ikonični kraj, ki je postal obvezni postanek na vsakem potovanju po Normandiji. A vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo sanj škofa Auberta iz Avrancha, ki se mu je v spanju trikrat prikazal nadangel Mihael. Nebeški poslanec ga je pozval, naj mu na gori, tedaj znani kot Mont Tombe, zgradijo svetišče. Okoli njega je v naslednjih stoletjih zrasel obsežen benediktinski samostan, ki se je razvil v kulturno in intelektualno središče ter postal cilj ene od osrednjih romarskih poti v srednjem veku.

Saint Michael’s Mount: angeli in velikani

Na drugi strani preliva je nadangel Mihael izbral preprostejše priče, lokalne ribiče, ki jih je rešil pred neurjem (in po legendah tudi pred morskimi deklicami, ki so jih zvabile proti čerem). Tudi tu se je razvilo svetišče, posvečeno sv. Mihaelu, ki je privabljalo romarje. Otok pa je povezan tudi z zgodnejšimi legendami iz arturijanskega cikla. Iz granita naj bi ga namreč sezidal velikan Cormoran, ki je plenil živino po Cornwallu. Nihče si ga ni upal izzvati, razen bistrega kmečkega fanta Jacka, ki ga je z zvijačo premagal ter si prislužil velikanov zaklad in vzdevek Ubijalec velikanov.

Zgodovini se prepleteta …

Saint Michael’s Mount naj bi prešel v last opatije na Mont Saint Michelu z darovnico Edvarda Spoznavalca, a gre po mnenju zgodovinarjev za kasnejšo ponaredbo. Po vsej verjetnosti je opatija pridobila posestva na drugi strani preliva po normanski osvojitvi Anglije pod Viljemom Osvajalcem. Kot piše britanski novinar in raziskovalec zgodovine Christopher Long, je morda šlo za zahvalo samostanu Mont Saint Michel, ki je podprl Viljemovo terjatev po angleškem prestolu po smrti Edvarda Spoznavalca. Viljemova vojska je na Otoku pristala prav na godovni dan sv. Mihaela in tako začela zadnjo uspešno invazijo čez Rokavski preliv v zgodovini.

… in nazadnje ločita

V 12. stoletju je opat Mont Saint Michela Bernard du Bec začel gradnjo samostana na Saint Michael’s Mount, ki je bil podrejen matični opatiji. Obe gori pa sta imeli tudi pomembno strateško vlogo, kar se še danes vidi v njunih utrjenih obzidjih. V času stoletne vojne (1337-1453) med angleško in francosko krono, ki sta se spopadali za ozemlja v Normandiji, so Angleži dvakrat neuspešno oblegali Mont Saint Michel, ki je bil pod nadzorom Francozov. V tem času je samostan na Saint Michael’s Mount začel izgubljati stik z matico, leta 1414 pa ga je angleški kralj Henrik V. tudi formalno odvzel francoski opatiji.

Straža ob morju

Njegov slavni soimenjak, Henrik VIII., je poskrbel za dokončni prelom, ko je Anglijo odcepil od Katoliške cerkve in razpustil vse samostane. St. Michael’s Mount se je iz svetišča dokončno prelevil v trdnjavo, ki je stražila pred morebitno invazijo iz celine, vpletena pa je bila tudi v angleško državljansko vojno med privrženci parlamenta in rojalisti, ko se je znašla pod obleganjem. V tem burnem obdobju 17. stoletja je otok v last dobila družina St. Aubyn (z normanskimi koreninami), ki v njem živi vse do danes.
Slika levo: James Webb (1825-95), St Michael’s Mount

Od 16. stoletja dalje sta si Mont Saint Michel v Normandiji in St. Michael's Mount v Cornwallu nasproti stala kot obalni trdnjavi, kot vojaška postojanka in zapor, medtem ko so se velike sile zahodne Evrope – Anglija, Francija in Španija – bojevale za prevlado.

Christopher Long

Iz samostanskih v zaporne celice

Tudi samostan Mont Saint Michel niso zaobšle turbulence zgodovine. Romarski tokovi so počasi usahnili in opatijo so začeli uporabljati kot zapor, tako da je dobila vzdevek “morska Bastilja”. Francoska revolucija je pometla s preostalimi menihi in razširila zapor, kamor je pošiljala predvsem politične nasprotnike. Paradoksalno je prav nova namembnost rešila mogočne stavbe pred porušenjem, ki je doletelo toliko francoskih srednjeveških samostanov.

Ponovno odkritje srednjega veka

V 19. stoletju je romanticizem poskrbel za preporod zanimanja za srednjeveško umetnost in zgodovino. Hkrati so se začeli tudi prvi zametki modernega turizma, ko so aristokratski Angleži odkrivali Evropo in iskali svoje korenine, ki so jih pogosto vodile v Normandijo.
Tudi francoske oblasti so se začele zavedati potrebe po zaščiti in obnovi starih zgradb. Leta 1874 je Mont Saint Michel dobil status zgodovinskega spomenika in se pripravil na sprejem nove vrste “romarjev”. V tem času so obnovili tudi St. Michael’s Mount. Leta 1954 je družina St. Aubyn odprla grad za oglede in ga zaupala zavodu za kulturno dediščino (National Trust). V zadnjih letih se obe gori – otoka zopet povezujeta in raziskujeta skupno zgodovino.
Slika desno: Načrt otoka Mont Saint Michel, ki ga je narisal arhitekt Viollet-le-Duc, ki je sodeloval pri prenovi

Nadangel Mihael: poveljnik nebeške vojske

Češčenje svetega Mihaela ima korenine v judovski, krščanski in islamski tradiciji. V Razodetju je poveljnik nebeške vojske, ki premaga Satana in ga vrže na zemljo. Od tod izhaja njegova upodobitev, kako s sulico prebada zmaja, ki je podoba zla. Mihael naj bi tudi spremljal ljudi v zadnji uri in tehtal njihove duše po smrti, zato je včasih upodobljen tudi s tehtnico. Njegovo prvo svetišče Michaelion je postavil cesar Konstantin v Kalcedonu v 4. stoletju, od tu pa se je njegovo češčenje počasi širilo na zahod.

Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.

Razodetje, 12,7-9

Mihaelova gora in gradec

Prvo Mihaelovo svetišče na zahodu je postal Monte Sant’Angelo na polotoku Gargano v Apuliji, kjer naj bi se okoli leta 490 nadangel prikazal lokalnemu škofu iz Siponta. Njegovo češčenje so razširili bojeviti Langobardi, ki jim je bila blizu podoba nebeškega vojskovodje. Monte Sant’Angelo se je uveljavil kot pomemben romarski kraj, kot njegovi severni “sestrični” pa je tudi ta gora povezana z Normani – na romanju naj bi namreč dobili pobudo za osvojitev južne Italije in Sicilije, kjer so kasneje ustanovili Sicilsko kraljestvo.
Nadangel Mihael je povezan tudi z Rimom, kjer naj bi njegovo prikazovanje na Hadrijanovem mavzoleju končalo razsajanje kuge leta 590. Mavzolej so njemu v čast poimenovali Castel Sant’Angelo (Angelski gradec) in danes ga krasi velik Mihaelov kip.

Od Irske do Izraela

Znamenita Mihaelova svetišča po Evropi povezuje t. i. linija sv. Mihaela. Gre za (skoraj) ravno črto, ki teče od otoka Skellig Michael ob obalah Irske, prečka St. Michael’s Monut in Mont Saint Michel na obeh straneh Rokavskega preliva, gre preko Italije od samostana Sacra di San Michele v Piemontu in mimo starokrščanske cerkve sv. Mihaela v Perugii do svetišča Monte Sant’Angelo na Garganu, ter mimo samostana sv. Mihaela Panormitis na grškem otoku Simi doseže Sveto deželo, kjer se konča na gori Karmel. Po legendi naj bi črta bila sled udarca meča, s katerim je nadangel Mihael porazil Satana in ga vrgel na zemljo.

Spomenika narave in človeške ustvarjalnosti

Mont Saint Michel in Saint Michael’s Mount sta izjemna spomenika srednjeveške duhovnosti in hkrati pomnika turbulentne zgodovine, ki ju je dolgo ločevala. Povezujeta se v širšo mrežo svetišč, posvečenih nadangelu Mihaelu, ki je za mnoge predstavljal zaščitnika pred zlom. Danes sta predvsem kraja, kjer občudujemo spretnost starih mojstrov in morda v tišini doživimo nekaj tistega miru, ki so ga doživljali srednjeveški romarji na teh čudovitih krajih, kjer se narava in človeška ustvarjalnost spajata v čudovito celoto.