fbpx
Aveiro

Azulejos – portugalski nacionalni simbol

Azulejos so eden izmed najprepoznavnejših elementov Portugalske nacionalne kulture, ki že več stoletij oblikuje javni prostor te čudovite dežele. Čeprav so v mestih tako pogosti, da jim navadno ne posvetimo prevelike pozornosti, je njihova zgodovina izredno bogata in razvejana.
Oblikovanje vizualnih podob s pomočjo manjših obdelanih polj seveda sega že v daljno preteklost k starogrškim in rimskim mozaikom. Od tod verjetno izvira fascinacija s tem posebnim likovnim jezikom, ki se je tudi po padcu dveh velikih civilizacij starega veka uspešno prenesla v kasnejša obdobja. Preko bizantinske umetnosti je imela tehnika še posebno velik vpliv na področju islamske umetnostne produkcije, ki je svoj pečat pustila tudi na Iberskem polotoku.

Azulejos in Iberski polotok

Začetke oblikovanja žganih ploščic po imenu azulejos umeščamo v 13. stoletje, ko so na območju današnje Španije, natančneje v mestu Sevilla, začeli posnemati arabske geometrično oblikovane vzorce na ploščicah, ki so jih Mavri zapustili na iberskem polotoku. Po njihovem vpadu leta 711 je umetnost polotoka neizogibno postala zmes arabskega in »zahodnoevropskega« stila ter oblikovala novo sintezo stilov v sledeči umetnostni produkciji.
V letu 1503 Sevillo obišče portugalski kralj Manuel I., ki se v kraljevi palači Alcázar nad glaziranimi ploščicami navduši do te mere, da oblikovalsko tehniko prenese v lastno kraljevino. Čeprav vizualna podoba ploščic na začetku izrazito sledi slogu islamske umetnosti, se skozi čas njihova motivika spremeni in prevzame značilnosti, ki jih danes pripisujemo portugalskemu stilu glaziranih ploščic.
Aveiro železniška postaja

Pisana zgodovina

Če so prve ploščice napolnjene z izrazito geometričnimi vzorci, se že v času 16. stoletja to spremeni. Ključni vpliv za novo vizualno vsebino so majolike italijanskih lončarjev, ki na svoja dela vključujejo mitološke, biblične in bukolične motive. S prevzemom teh novih likovnih podob se spremeni tudi vsebina portugalskih azulejos.
V drugi polovici 17. stoletja se na Portugalskem začnejo pojavljati holandske belo-modre ploščice iz Delfta, ki pogosto vključujejo zgodovinske zgodbe, in s svojo popularnostjo ponovno preusmerijo vsebino azulejos. Istočasna fascinacija s kitajskim porcelanom, ki so ga v tem času prav tako oblikovali v belih in modrih odtenkih, vzpostavi »delftske« azulejose kot izredno modne. Produkcija se zaradi tega še močneje razvije in okraševanje z glaziranimi ploščicami postane vseprisotno.
Cerkev Carmo, azulejos, Portugalska
V poznem 17. in v začetku 18. stoletja doseže ustvarjanje azulejos na Portugalskem svoj vrhunec. Takratna množična produkcija pa ne zalaga le domačih naročnikov, ampak pošilja glazirane ploščice tudi v številne portugalske kolonije, npr. v Brazilijo.
Motive vzorcev v praktično vsej produkciji zamenjajo podobe figur. Vedno pogostejši so motivi aristokratskega življenja, oblikujejo pa se tudi tako imenovane figure dobrodošlice (figura de convita), ki jih uvrščamo med izrazito portugalsko specifične podobe. Gre za upodobitev oseb v naravni velikosti, ki se pogosto nahajajo ob vratih, pred vhodi in po hodnikih, in so namenjene vizualnemu pozdravljanju obiskovalcev.
Razvoj azulejos močno zaznamuje tudi Lizbonski potres v letu 1755, po katerem zaradi hude materialne škode in hitre prenove mesta prevladuje izdelovanje nekoliko bolj preprostih motivov. Izdelovalci se v tem času pogosto sklicujejo na motive in vzorce iz prejšnjih obdobij. Proti koncu stoletja v prevladujočo belo-modro barvno paleto začnejo postopoma spet vstopati tudi druge barve.
V začetku 19. stoletja zacveti oblikovanje azulejos predvsem v portugalskih kolonijah. Zaradi francoske okupacije pod Napoleonovim vodstvom številni takratni mojstri pobegnejo v Brazilijo, kjer se naprej razvija poseben umetnostni slog. Številne azulejos zato danes najdemo tudi onkraj Atlantskega oceana. Kasneje se številni mojstri vrnejo na Portugalsko in s seboj prinesejo nove trende, med drugim tudi prekrivanje celotnega pročelja določenih zgradb.

Azulejos danes

Zanimanje za tovrstno dekoracijo v kasnejši dobi nekoliko upade, saj postanejo pomembnejše druge umetnostne tehnike. Vendar pa se azulejos po drugi svetovni vojni ponovno uveljavijo. Poleg posameznih umetnikov, ki se takrat začnejo ukvarjati s keramičnimi ploščicami kot medijem za izvedbo umetnostnih del, se tehnika azulejos pogosto pojavlja predvsem v javnih prostorih.
Detajl azulejos, Portugalska, bukolični motiv
Detajl azulejos, Portugalska, geometrični vzore
Detajl azulejos, Portugalska, ples
V tem času z azulejos okrasijo tudi številne postaje lizbonske podzemne železnice. Med umetniki, ki sodelujejo pri tem projektu, posebej izstopa Maria Keil, ki s svojim abstraktnim stilom pomladi in ponovno oživi tehniko glaziranih ploščic.

Nacionalna dediščina

Skozi bogato in raznoliko zgodovino, predvsem pa zaradi svoje nenehne prisotnosti v javnem prostoru, so azulejos postali nacionalni simbol Portugalske. Danes jih obiskovalci lahko občudujemo na številnih fasadah, stenah gostiln in postajah javnega prometa. Skozi čas so se keramične ploščice iz dekorativnega elementa spremenile v svojevrstne pripovedovalke zgodb, ki pogosto odražajo položaj posameznih slojev prebivalstva v portugalski družbi.
Unikatno umetnost, ki zaznamuje vsak naš obisk Portugalske, preveva duh številnih zgodovinskih dob in raznoraznih stilskih vplivov. Azulejos, ki so danes eden izmed najbolj prepoznavnih elementov portugalske kulturne dediščine, so tako pokazatelj kompleksnega, predvsem pa pisanega razvoja kulture Iberskega polotoka.

Potovanja na Portugalsko