fbpx
Córdoba

Andaluzija: potovanje v preteklost

Andaluzija je potovanje, ki je na marsikaterem spisku želja. Ta dežela na jugu Španije je povzetek vsega, kar imamo za tipično špansko: vroče podnebje, nasadi oljk in agrumov, flamenko in izjemni spomeniki mavrske arhitekture… Toda izraz Al Andalus je imel v zgodovini veliko širši pomen. Tako so namreč arabski zavojevalci poimenovali celotno deželo onkraj Gibraltarske ožine, ko so v 8. stoletju prodrli čez današnji Maroko in stopili na evropska tla. Hitro so porazili Vizigotsko kraljestvo in zasedli skoraj ves Iberski polotok z izjemo odročnih dolin severne Španije, kamor so se zatekli ostanki krščanskega upora.

 

Andaluzija ali »dežela Vandalov« (po najbolj razširjeni etimologiji) je hitro postala eno od glavnih središč arabske kulture in znanosti. Preplet krščanskega, judovskega, berberskega in arabskega prebivalstva je v skoraj osmih stoletjih muslimanske vladavine ustvaril edinstveno okolje, kjer je potekala bogata kulturna izmenjava.

Abd al Rahman I.

Potovanje od izgnancev do kalifov

Arabsko nadoblast v današnji Španiji je najprej zaznamovala dinastija Omajadov, ki je svoj imperij in islamsko vero razširila od Indije na vzhodu do obal Atlantika na zahodu. Toda notranje težave so pripeljale do njihovega padca. Na begu pred novimi kalifi iz dinastije Abasidov je njihovo zatočišče postala prav Andaluzija, dežela na skrajnem zahodu njihovega sveta. Tu so se zasidrali in ustanovili emirat s sedežem v Cordobi, a se vseskozi ozirali nazaj na izgubljeni vzhod, od koder jih je privedlo potovanje izgnancev. Tako je svoje domotožje v verzih opisal prvi omajadski vladar Andaluzije:

Palmovo drevo stoji sredi Rusafe, na zahodu, daleč od dežele palm.
Zaklical sem mu: tudi ti si, kot jaz, v tujini in daleč stran od svojih domačih!
Zraslo si iz zemlje, v kateri si tujec, kot jaz, živiš v daljnem kotu sveta.
Naj te jutranja meglica osveži tu v izgnanstvu, naj te večno tolaži blagodejni dež!

Abd al Rahman I., kordovski emir (731 – ok. 788)

Ko je tudi oblast Abasidov začela upadati, je lahko njegov vnuk, Abd al Rahman III., leta 929 v Andaluziji obnovil Omajadski kalifat. Bil je močan voditelj in sposoben vojskovodja. S kombinacijo vojaške sile in diplomacije je ustavil širjenje krščanskih kraljestev na severu polotoka ter razširil vpliv tudi čez Gibraltarsko ožino v Maroko. Pod njegovo vladavino je nastala velika mošeja v Cordobi (danes katedrala Marijinega vnebovzetja, znana kot Mezquita), eden najlepših spomenikov mavrske arhitekture, po kateri tako slovi Andaluzija in nas kliče na potovanje. Morda si prav tam odgovorimo na vprašanje, ki ga je slavnemu kalifu pripisal naš Aškerc:

Turban pisan diči ruso glavo,
damaščanka mu visi ob boku.
Knjiga sveta je pred njim odprta –
koran čita mladi Abduraman,
koran čita, suro baš o smrti,
in o smrti in življenju večnem.

Anton Aškerc, Čaša nesmrtnosti
Córdoba
Mezquita v Cordobi, Andaluzija
Izberite svoje potovanje, Andaluzija vas pričakuje!

Andaluzija, središče znanosti in umetnosti

Kalif Hakam II., sin Abd al Rahmana III., je od očeta je podedoval stabilno oblast in blaginjo. Zato se je lahko posvetil svoji resnični ljubezni, znanstvenemu raziskovanju. Vladarjeva knjižnica v Cordobi je v tem času po nekaterih ocenah hranila neverjetnih 500.000 knjig, medtem ko so jih največje samostanske knjižnice v krščanski Evropi imele komaj kaj čez sto.

Cordoba naj bi v tem času s pol milijona prebivalci prehitela Carigrad kot največje in najbogatejše evropsko mesto. Andaluzija je postala središče medicine, znanosti, filozofije in umetnosti. Tu je bil rojen eden največjih zdravnikov srednjega veka, Abu ‘l Qasim al Zahrawi (latinsko Abulcasis), pionir kirurgije. V svoji enciklopediji Kitab al Tasrif, ki je za petsto let zaznamovala medicinsko prakso, je naštel več kot dvesto kirurških instrumentov.

O tem, kako cvetoča je bila v tem času Andaluzija, priča potovanje arabskega geografa Ibn Hawqala, ki je v svojem delu Surat al Ard popisal ves tedaj znani svet. Al Andalus je opisal kot širno in pomembno deželo z mnogimi velikimi in cvetočimi mesti, z rudniki zlata in srebra, ter dodal, da so življenjski stroški sorazmerni in da ljudje uživajo mir in blagostanje.

Zemljevid Magreba in Andaluzije, Ibn_Hawqal
Zemljevid Ibn Hawqala, na njem sta Magreb in Andaluzija
Kirurški instrumenti al Zahrawija

Razcvet je doživelo tudi pesništvo, predvsem v obliki muwaššah, edinstvenem stilu, ki ga je razvila Andaluzija in odseva večkulturno okolje, v katerem je nastal. V pesmih se namreč prepletajo lokalni dialekti arabščine, hebrejščine in mozarabščine – romanskega jezika krščanskih podložnikov kalifata.

 

Spodaj je primer andaluzijskega pesništva, priljubljena pesem z naslovom Lama bada yatathana, ki so jo v modernem času izvedli številni velikani arabske glasbe, kot so Fairuz, Sabah Fakhri, Souad Massi, Lena Chamamyan, Hamza el Din in Sami Yusuf:

Ko se je pojavila v ljubkem plesu,
me je lepota moje ljubljene zapeljala,
v trenutku se je ujelo najino srce.
Veja se je upognila, ko si jo nagnila.
O moja usoda, o moj nemir,
kdo bo odgovoril na moj klic,
da me ozdravi žara ljubezni,
če ne ti, kraljica lepote?«

Ibn al Khatib (1313 – 1374)
Muslimanske ženske igrajo šah na ilustraciji iz rokopisa
Muslimanske plemkinje pri igri šaha, iluminirani rokopis iz 13. stol.

Andaluzija tega časa je omogočala izobrazbo tudi ženskam, ki so prepisovale dragocene rokopise. Znana je Lubna iz Cordobe, sužnja v vladarjevi palači, ki jo je Hakam II. osvobodil ter ji dal mesto tajnice in učenjakinje na dvoru. Odgovorna je bila za knjižnico, preučevala grške matematike in po pričevanjih znala reševati najbolj zapletene geometrijske in algebraične probleme svojega časa. Kasnejši biograf jo je opisal kot “inteligentno pisateljico, slovničarko, pesnico, izvedeno v aritmetiki, z izčrpnim znanjem; nihče v palači ni bil tako plemenit, kot ona”.

Obdobje nemirov in dinastij iz Maroka

Leta 1031 je kalifat zaradi notranjih trenj razpadel v vrsto vojskujočih se državic, imenovanih taifas. To je bil nemiren čas, ki je bil naklonjen drznim vojaškim voditeljem, kot je bil slavni El Cid, ki se je izmenoma boril tako za krščanske kot za muslimanske vladarje.

Pod pritiski krščanskih kraljestev na severu polotoka, ki so počasi, a vztrajno krčila prostor pod muslimansko vladavino (rekonkvista), so muslimanske državice poklicale na pomoč vojsko Almoravidov, ki so v tem času obvladovali Maroko. Ti pa so izkoristili njihovo šibkost in si jih podredili. Andaluzija je tako prišla pod nadzor različnih maroških dinastij, od Almoravidov in Almohadov do Marinidov. V tem času je izmenjava preko Gibraltarske ožine izoblikovala skupni kulturni prostor, ki še danes povezuje Andaluzijo in Maroko.

El Cid na naslovnici dela iz 16. stol.
Upodobitev Hermana Koroškega
Herman Koroški, prevajalec in znanstvenik

Pesniki, misitiki in prevajalci

Andaluzija je tudi v tem obdobju ostala križišče misli in prostor izmenjave med muslimanskim, judovskim in krščanskim svetom. Slavni filozof in sufijski učenjak Ibn Arabi, doma iz današnje Murcie, je v svojih delih poskušal ustvariti sintezo grške filozofije in mistike vseh treh monoteizmov. Tako je v pesmi opisal svoje doživljanje presežnega:

Moje srce lahko prevzame katerokoli obliko:
lahko je pašnik za gazele in samostan za menihe,
svetišče za malike, romarjem Kaaba,
plošči Tore in zvitki Korana.
Izpovedujem vero ljubezni, ne glede na pot, po kateri krenejo njene kamele.
To je moja vera in moje zaupanje.

Ibn Arabi, Razlagalec hrepenenj XI (prevod Neda Thaler)

Iz tega časa izvira tudi toledska prevajalska šola, kjer so prevajali besedila iz arabščine, hebrejščine in grščine v latinščino (oz. kasneje v staro španščino). Tako je Evropa spoznala dela arabskih znanstvenikov in filozofov, poleg tega pa je preko arabskih prevodov ponovno odkrila marsikateri na zahodu izgubljeni spis grške znanosti in filozofije, kar je sprožilo intelektualni razcvet v visokem srednjem veku in vplivalo na začetke renesanse.

Eden od pomembnih prevajalcev arabskih del je bil tudi Herman Koroški (imenovan tudi Herman Dalmata ali Herman Slovan). Njegov kraj rojstva ni znan, nekateri ga umeščajo nekje med Istro in Notranjsko, drugi pa v sv. Peter v Lesu na današnjem avstrijskem Koroškem. Skupaj z Robertom iz Kettona sta šla na potovanje preko Grčije vse do Damaska, nato pa preko Sicilije na Iberski polotok. Na pobudo Petra Častitljivega je Herman sodeloval pri prvem prevodu Korana v latinščino, zaslovel pa je tudi po prevodih Evklidovih in Ptolemajevih del iz arabščine.

 

Konec Al Andalusa, a Andaluzija živi naprej

Andaluzija je ključen preobrat doživela z bitko pri Las Navas de Tolosa leta 1212, ko so se vojske krščanskih kraljestev Kastilje, Navare in Aragona združile in premagale vojsko Almohadov. Zmaga je pomenila pospešek v rekonkvisti in v muslimanskih rokah je ostal le še emirat v Granadi. Ta je doživel še nekaj časa miru, ko so se krščanska kraljestva spopadla med seboj za prevlado na Iberskem polotoku. S poroko Ferdinanda Aragonskega in Izabele Kastiljske so se izpolnili pogoji za dokončni obračun.

 

Januarja 1492, le nekaj mesecev, preden je Krištof Kolumb odrinil na usodno potovanje, je zadnji sultan Boabdil predal mesto Granada v roke katoliških vladarjev. Arabski Al Andalus je izginil kot politična in kulturna sila, a zapustil nešteto sledi v španski umetnosti, jeziku in kulinariki. Zato je Andaluzija potovanje v preteklost, saj še danes izžareva bogastvo stoletij, ki ga je prinesla nenavadna mešanica jezikov, narodov in kultur v srednjeveški Španiji.

Naj se potovanje nadaljuje...