27. december

Eden vidnejših renesančnih arhitektov Antonio da Sangallo st. je umrl na današnji dan leta 1534. Antonio se je rodil kot sin rezbarja, ki je delal za Medičejce. Družina je bila ugledna do te mere, da je Antonio postal boter Julija Medičejskega (Giulio de Medici), ki je kasneje zavladal kot papež Klemen VII. Antonio je po krstu kar sedem let skrbel za dečka, kar kasnejši papež ni pozabil. Antonio je zaslovel predvsem s sijajno cerkvijo sv. Blaža pri mestu Montepulciano. Arhitektura, ki se dviga iz tlorisa grškega križa je že ob nastanku veljala za enega najčistejših primerov renesanse. Sangallo je naredil načrte za mnoge zgradbe v Firencah, Rimu, Montepulcianu in v Livornu. Nekoliko preseneča, da se je v prvi vrsti ukvarjal s fortifikacijsko arhitekturo, kar pa mu je prineslo veliko uspeha. Tako je v Rimu za papeža Aleksandra VI. predelal Angelski grad in ga spremenil v neosvojljivo trdnjavo. S trdnjavami je zavaroval tudi pristanišče Civitavecchia in mesto Civita Castellana. Arhitekti so bili tudi nekateri drugi člani družine Sangallo (brat Giuliano in nečak Antonio). Ker so mu arhitekturni projekti prinesli veliko denarja, se je kmalu upokojil in se začel ukvarjati s kmetovanjem.

Sloviti francoski portretist katalonskega porekla Hyacinthe Rigaud je umrl na današnji dan leta 1743. Sin krojača je začel učno dobo v očetovi delavnici, kjer je vzljubil razkošne materiale, v katere je kasneje z veliko virtuoznostjo odel svoje portretirance. Slikati je začel pod vodstvom lokalnega mojstra Ranca. Nekaj let je preživel v Lyonu, od koder se je leta 1681 preselil v Pariz, kamor ga je povabil Le Brun. Že naslednje leto je prejel štipendijo za obisk Rima, ki pa je po Le Brunovem nasvetu ni izkoristil. Raje se je loti študija del Tiziana, Rubensa in Van Dycka iz kraljevih zbirk. Že s prvimi portreti francoskega plemstva je opozoril nase, saj je njegovo odlično poznavanje različnih vrst blaga pripomoglo k podobi razkošja, ki je tako značilna za njegove slike. Ker je vse skupaj združil z izjemno natančnim slikanjem obraznih potez, so njegovi portreti zasloveli kot lep primer povezave med realnostjo in reprezentančnostjo. V naslednjih desetletjih je Rigaud upodobil prav vse pomembne Francozinje in Francoze. Kot glavni portretist dvora je našel dovolj časa, da je naslikal portrete bogatih Parižanov, ki jim je laskalo, da jih je naslikal kraljevi portretist. Rigauda nikakor ne morem ločiti od njegovega najslavnejšega dela. Potret Ludvika XIV., ki je nastal leta 1701 je kmalu postal ikona tega obdobja in je kot tak ostal do danes. Kralj je bil nad portretom tako navdušen, da je naročil repliko, ki jo danes hranijo v Versaillesu. V naslednjih letih je portretiral kar 18 vladajočih monarhov, kar mu je prineslo laskavi vzdevek »Portretist kraljev«. Vsega skupaj je naslikal več kot 1000 portretov, ki jih je z veliko skrbnostjo popisal v katalogu. Ugled je prinesel bogastvo, ki je slikarju omogočilo zbiranje umetnin. Slednje je po smrti zapustil kralju (Ludvik XV.) in se danes nahajajo v muzeju Louvre.

Kasnejši saški kralj Anton I. se je rodil na današnji dan leta 1755. Večji del življenja je preživel v senci starejšega brata Friderika Avgusta. Šele, ko je postalo jasno, da slednji ne bo imel otrok, ki bi jim prepustil prestol, se je Anton pojavil kot kandidat za kraljevo krono. V mladosti je bil zaročen z dvema francoskima princesama, vendar do poroke ni prišlo. Čeprav se mu je v drugem zakonu rodilo več otrok, nihče izmed njih ni preživel očeta. Ko je leta 1827 umrl njegov brat, je 71 letni Anton postal kralj. Bil je brez izkušen, kar je obetalo slabe čase za Saško. Antonovo neizkušenost so želeli izkoristiti Prusi, ki so leta 1829 skušali kralja preprečiti v zamenjavo protestantske Saške s katoliškim Porenjem. Saška vladarska hiša, ki je bila že več kot stoletje katoliška, ni imela nobenih težav z vlado protestantski deželi. Po drugi strani tudi Sasov ni motilo, da je na čelu njihove protestantske cerkve katoličan. Ker se kralj nikakor ni znašel pri vodenju države, je leta 1831 imenoval nečaka Friderika Avgusta za sovladarja. Sledil je sprejem nove ustave, ki je veljala vse do konca monarhije leta 1918.

Fürstenzug, Dresden, izrez s saškim kraljem Antonom I. / JoJan, CC BY 3.0, Wikimedia Commons